BITKA PRI KOBARIDU

Uspehi Italijanov so bili v enajstih ofenzivah kar premajhni. Zasedli so samo Gorico, zahodni rob Banjščic in 12 km dolg prodor na Krasu. Ti rezultati in hude izgube Italijanov (kar 200.000 mrtvih od začetka vojne) je hudo načelo moralo in razpoloženje vojakov.

Hude izgube v Avstro-Ogrski vojski pa so kazale na to, da obramba še ene Italijanske ofenzive ne bi zdržala. Zato so se v poveljstvu odločili začeti s pripravami na protiofenzivo. Ker pa je vse kazalo na to, da je ne bodo mogli izpeljati sami so poklicali na pomoč še Nemce. Izrednega pomena je bilo to, da Italijani ne odkrijejo priprav na ofenzivo. Enote so poslali na bojišče šele tik pred napadom. Zaprli so mejo s sosednjo Švico. Bali so se tudi da bi dezerterji izdali datum napada, zato so navodila zadrževali do zadnjega trenutka. Zaradi premoči Italijanov so se odločili tudi za bojne pline, ki bi na ključnih mestih (predvsem na prvih bojnih črtah) onemogočile odpor. Zaradi obsežnih priprav pa so morali prestaviti začetek ofenzive. Cilji ofenzive so bili: prebitje fronte pri Tolminu in Bovcu in prodor vsaj do črte Gumin - Čedad.

Avstro-Ogrski vojak na Soški fronti vir: www.kobarid.si/dreznica/fronta_eng.html

Italijanski generali so ukazali obrambo. Toda niso vedeli kako, saj so prej samo napadali. Kljub dvema uspešnima Avstro-Ogrskima protiofenzivama pa sploh niso imeli organizirane prave obrambne strategije. Na koncu so izvedeli celo dan napada toda, ker so ga medtem spremenili, sploh niso bili zaskrbljeni. Najbolj čudna pa je bila postavitev čet. Prva bojna črta je bila utrjena in aktivno branjena z veliko četami, ni pa bila prilagojena novozasedenemu terenu. Druga pa je bila na odličnih terenskih ovirah vendar ni bila popolnoma zasedena. Ponekod je sploh ni bilo! V obrambnem položaju bi se tako morali umakniti na drugo črto, vendar general Cadorna to ni dovolil. In tudi kljub podatkom o plinskem napadu, čete niso bile ustrezno zaščitene. Italijanska plinska maska je bila preveč preprosta in je varovala samo pred klorom in tudi teh vojaki marsikje sploh niso imeli.

Dan pred napadom sta si tako stali nasproti Italijanska vojska, ki je obsegala 41 divizij in 3626 topov in združena Avstro-ogrsko - nemška, ki je obsegala 37 divizij in 3302 topov.

24. oktobra so ob 2.00 zjutraj v oblačnem in deževnem vremenu zagrmeli vsi Avstro-Ogrski in nemški plinometi. To je trajalo pol ure. Nato se je začelo silovito rušilno obstreljevanje Italijanskih topniških položajev in utrdb. Ob 9.00 se je začel napad pehote. Toda napad na Rombonu in na Nevejskem prevalu je bil odbit. Zavzeli pa so Italijanske položaje pri Bovcu. Italijani pa so se začeli umikati. Najprej iz Bovca, Čuklje, s planine Jama, Polovnika, Krasjega vrha in Planine Predolina, kjer so omogočili prost prehod proti Kobaridu. Ko so Italijani izvedeli za padec Kobarida, so se umaknili na tretjo obrambno črto in tako omogočili, da so se Avstro-Ogrci prosto premikali proti Učji. Zaradi zavzetja doline ni bilo več smiselno braniti Krn in so se tako Italijani umaknili tudi od tam. Avstro-ogrska 12. divizija je ob 22.30 zasedla Robič. Pri Tolminu pa so napadale nemške čete. Prodrle so do Hlevnika, ki sploh ni bil branjen. Nato so napadli tudi Matajur, na katerem so se Italijani po dveh napadih vdali. Na Banjšicah pa jim ni uspelo zadržati že osvojenih Italijanskih jarkov.

Avstro-ogrska vojska je potem, ko je osvojila dolino proti Učji in pobočja Skutnika in Kala, zavzela vas Učjo. Zasedli so še Kobariški stol, ključno točko Italijanske obrambe.

Sedaj je bil rezultat bitke več kot ugoden za Avstro-ogrske in nemške enote. V Italijanski obrambi je bila 32 km dolga vrzel. Cadorna je zato umaknil čete na zahodni rob Banjšic. Kot zadnjo obrambno črto je označil Tilment.

27. oktobra se je začel splošen italijanski umik. Ogromna vojska se je premikala proti zahodu. Ta umik pa se je vse bolj spreminjal v panični beg. Italijani so za seboj puščali vse, kar jim je oteževalo umik. Na sedlu Prevala so Italijani sicer še zadrževali Avstrijce, toda tudi ti so morali popustiti. 28. oktobra je Avstro-ogrska vojska zasedla Prevalo. Dve nemški diviziji sta zasedli Čedad. 29. oktobra so zasedli tudi Gorico.Malo potem so bili že v Vidmu. 1. novembra so Tagliamento prečkale zadnje Italijanske čete. Toda Avstro-Ogrci in Nemci se niso ustavili. Nadaljevali so z ofenzivo in 9. novembra prišli do reke Piave. Tam pa so jih ustavile združene italijansko - francosko - britanske čete.

Bitka ali Čudež pri Kobaridu imenujemo 12. ofenzivo.